Kako sem našla sebe?

Moja pot skozi bolečino, izgubo in ponovno rojstvo.

Otroštvo v senci drugačnosti

Od malih nog sem čutila, da sem “drugačna”. Med vrstniki nisem našla pravega prostora. Posmeh, zavračanje, osamljenost – to je bil moj vsakdan.
Prijateljstva, ki sem jih imela, niso bila varna. Naučila sem se molčati, potisniti občutke vase. Takrat nisem vedela, da se že piše zgodba mojih kasnejših lekcij.
Kdaj si se ti nazadnje počutila, da ne spadaš nikamor?

Ljubezen, izguba in bolečina

Kasneje je bilo življenje “po pravilih”: faks, služba, odgovornosti. Navzven urejeno, navznoter prazno.
Žar sta v moje dni prinesla moj mož in moji dve psički – Stella in Nelly. Ob njem sem prvič začutila podporo, ob njiju pa brezpogojno ljubezen.
Ko sem ju v istem letu izgubila, se je svet sesul. Aprila Stella, novembra še Nelly. Jok ni imel konca. Zakaj je tako bolelo, sem razumela šele kasneje – oni niso bili le psi, temveč moje sorodne duše. Njuna naloga je bila, da me pripravita na pot vase.
Si tudi ti kdaj občutila, da te je izguba potisnila bližje k sebi?

Senca na delovnem mestu in prvi stik z meditacijo

Nova služba, novo okolje – a kmalu stara rana. Spet izključenost, spet občutek, da sem tujec.
V iskanju olajšanja sem našla meditacijo. Najprej brez učinka, nato tečaj zen meditacije. Vsaka meditacija je bila kot plast, ki sem jo odložila z ramen. Z vsakim vdihom sem postajala lažja, bolj svobodna.
Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolila samo pet minut miru na dan?

Kundalini Reiki in ponovno rojstvo

Meditacija me je pripeljala še globlje – do Kundalini Reikija. Tam sem začela čistiti telo in dušo. Odstranjevala sem jezo, žalost, manjvrednost. Namesto tega sem našla moč, pogum in darilo – zdravilno energijo.
Takrat sem dojela: moje poslanstvo je pomagati drugim.
Iz sramežljive, prestrašene deklice sem stopila v novo podobo – žensko, ki stoji v resnici, samozavestna, iskrena, živa.
Si pripravljena stopiti v svojo resnico?

Danes

Danes vem, da se življenje vedno znova piše skozi dihe, skozi trenutke, skozi odločitve, da ostanem zvesta sebi.
Pot bolečine me je zlomila – a prav skozi razpoke je začela sijati svetloba. Tam, kjer sem nekoč videla šibkost, danes čutim moč. Tam, kjer je bila tišina osamljenosti, danes slišim glas svoje duše.
Ne verjamem več v popolnost. Verjamem v iskrenost. V to, da lahko vsak od nas nosi v sebi brazgotine – in kljub temu cveti. Ali pa prav zaradi njih.
Ko stopim v stik s seboj, začutim pretočnost. Dovolim si biti resnična. Včasih močna in odločna, drugič krhka in ranljiva. Vse to sem jaz. Vse to je življenje.
Če to bereš in v sebi začutiš tiho hrepenenje – da bi se tudi ti spomnila, kdo v resnici si – potem veš, da nisi sama. V tvoji zgodbi se skrivajo darila, tako kot so se v moji.
Morda te čaka nežno prebujenje. Morda pogumno rojstvo. Morda le prvi dih, ki si ga privoščiš samo zase.

Dovolim si zadihati.
Spomnim se, kdo sem.
Rastem – zavestno, v svojem ritmu.

In če začutiš, sem tukaj. Da ti ponudim prostor, kjer je dovoljeno čutiti, zdraviti, rasti. Ne na silo, ampak v tvojem naravnem ritmu.